Skladnja / Slovnica

Skladnja

Skladnja je področje znanosti o jeziku, ki obravnava besedne in stavčne zveze.

Iz besed in besednih zvez tvorimo stavke.

Stavek je ena osnovnih enot jezika in osnovna enota skladnje. S pomočjo stavka izražamo svoje misli in čustva, na druge naslavljamo vprašanja, nasvete, prošnje in ukaze.

Stavek je beseda ali več besed, ki skupaj tvorijo sporočilo, vprašanje ali spodbudo (prikaz, nasvet, prošnja). Za stavek je značilna intonacija in je že sama lahko sporočilo.

Stavek ima slovnično osnovo, ki jo sestavljata glavna stavčna člena (predmet in povedek) ali eden od njiju:

Началась весна. (= Začenja se jesen. )
Зеленеет трава. (= Trava zeleni. )
Сумерки. (= Mrak.)
Вечереет. (= Večeri se. )

Poved je lahko enostavčna ali večstavčna. Večstavčna poved je sestavljena iz dveh ali več stavkov. Večstavčna poved je, prav tako kot enostavčna, zaključena celota. Njeni sestavni deli so med seboj smiselno, naglasno in slovnično povezani.

Glavni stavčni členi

Glavna stavčna člena sta: osebek in povedek.

Osebek je glavni stavčni člen, ki je povezan s povedkom in odgovorja na vprašanja 1. sklona (imenovalnika) кто? (= kdo?) ali что? (= kaj?) :

Установилась хорошая (что?) погода. (= Ustalilo se je lepo (kdo?) vreme. )
(Кто?) Дети вернулись из школы. (= (Kdo?) Otroci so se vrnili iz šole. )

Povedek je glavni stavčni člen, ki je povezan z osebkom in odgovraja na vprašanja что делает предмет? (= kaj dela predmet?) , что с ним происходит? (= kaj se z njim dogaja?) , что он такое? (= kaj je?) , кто он такой? (= kdo je?) in dr.

Листья на деревьях пожелтели. (что сделали?) (= Listje na drevju je porumenelo. (kaj se je zgodilo?))
Студенты занимаются в читальном зале. (что делают?) (= Študenti se učijo v čitalnici. (kaj delajo?))
Москва – столица России. (что такое Москва? что есть Москва?) (= Moskva je ruska prestolnica. (kaj je to Moskva? kaj je Moskva?))

Drugostopenjski stavčni členi

Stavčne člene, ki pojasnjujejo glavne in ostale člene, imenujemo stavčni členi druge stopnje.

Predmet je drugostopenjski stavčni člen, ki odgovarja na vprašanja ostalih sklonov in označuje predmet.

Prilastek je drugstopenjski stavčni člen, ki odgovarja na vprašanji:

Prislovno določilo je drugostopenjski stavčni člen, ki označuje okoliščine dogajanja ali česa drugega. Pojasnjuje osebek ali druge stavčne člene. Prislovno določilo odgovorja na vprašanja как? (= kako?) , каким образом? (= na kakšen način?) , где? (= kje?) , куда? (= kam?) , откуда? (= odkod?) , зачем? (= s kakšnim namenom?) , при каком условии? (= pod katerimi pogoji?) , почему? (= zakaj?) , отчего? (= od česa?) , как долго? (= kako dolgo?) in druga.

Vrste drugostopenjskih členov	Vprašanja, na katera odgovarjajo členi nižje stopnje	Primeri
Predmet	vprašanja ostalih sklonov (brez imenovalnika)	Учитель дал (кому?) мне задание. Učitelj mi (komu?) je dal nalogo.
Prilastek	какой? (= kakšen?) , чей? (= čigav?)	На его лице была (какая?) весёлая улыбка. Na ustih je imel (kakšen?) vesel nasmeh.
Prislovno določilo	как? (= kako?) , каким образом? (= na kakšen način?) , где? (= kje?) , куда? (= kam?) , откуда? (= odkod?) , зачем? (= s kakšnim namenom?) , при каком условии? (= pod katerimi pogoji?) , почему? (= zakaj?) , отчего? (= od česa?) , как долго? (= kako dolgo?)	(когда?) Сегодня русский язык изучает много людей. (Kdaj?) Dandanes se rusko uči veliko ljudi.

Enostavnča poved

Enostavčna poved je poved z eno stavčno osnovo. Lahko je sestavljena iz:

iz dveh glavnih stavčnih členov, osebka in povedka:
Кругом лежит снег. (= Vse naokrog leži sneg. )
ali iz enega osebka:
Зима. Кругом много снега. (= Zima. Povsod veliko snega.)
ali iz enega povedka:
Вечереет. Небо на западе порозовело. (= Večeri se. Nebo na zahodu se rdeči. )

Stavčni členi nižje stopnje so odvisni od osebka in povedka.

Stavčne člene delimo na glavne in stavčne člene nižje stopnje.

Enostavčna poved z ali brez drugostopenjskih stavčnih členov

Povedi delimo na enostavčne in večstavčne. Tako enostavčne, kot tudi večstavčne povedi so lahko razširjene ali enostavne, to pomeni, da lahko poleg glavnih stavčnih členov vsebujejo tudi stavčne člene druge stopnje (predmet, prilastek, prislovno določilo itd.)

Он пришёл очень быстро.
Prišel je zelo hitro. (enostavna)
Он пришёл.
Prišel je. (sestavljena)

Enostavčna poved z ali brez glavnih stavčnih členov

Glede na prisotnost glavnih stavčnih členov lahko enostavčne povedi delimo na polne in nepolne.

Polne enostavne povedi so povedi, ki vsebujejo vse nujne elemente stavka:

Небо на востоке озарялось розовым светом.
Nebo na vzhodu je bilo rožnato osvetljeno.

Nepolne enostavne povedi so povedi brez enega od členov, ki pa ga lahko dopolnimo po smislu.

Коля пошёл в спортзал, а я – в бассейн.
Kolja je odšel v športno dvorano, jaz pa v bazen.

(izpuščen je povedek: sem odšel)

Vrste povedi glede na namen

Glede na namen (sporočilo, vprašanje, spobuda) preproste povedi delimo na povedne, vprašalne in pozivne.

V pripovednih povedih poročamo o nekem dogodku, dejstvu:

Один берег реки был высокий и обрывистый.
En breg reke je bil visok in strm.
Другой берег реки был низкий и ровный.
Drugi breg reke je bil nizek in položen.

Vprašalne povedi izražajo vprašanje:

Кто сегодня опоздал?
Kdo je danes zamudil?
Где будет проходить выставка?
Kje bo potekala razstava?
Вы знаете, где находится музей?
Ali veste, kje se nahaja muzej?

V pozivnih povedih so izražene različne pobude k dejanjem: ukaz, prošnja, pozivi, nasveti, zahteve, priporočila in druge.

Посмотри вокруг.
Poglej naokoli.
Пойдём в парк.
Pojdimo v park.
Ешь побыстрее!
Jej hitreje!

Vrste povedi glede na čustveno stanje

Enostavčne povedi lahko dodatno izražajo čustva govorca v obliki vzklika. Takšne povedi imenujemo vzklične povedi.

Какая кругом красота!
Kako je vse lepo!
Ребята, послушайте!
Fantje, poslušajte!

Povedi, ki ne izražajo čustev, imenujemo nevzklične. So ali povedne ali vprašalne.

Vsaka enostavnčna poved je lahko vzklična, odvisno od govorčevega namena:

povedna vzklična poved:
- Как хорошо в лесу!
  Kako lepo je v gozdu!
- Как прекрасна весна!
  Kako lepa pomlad!
vprašalna vzklična poved:
- Неужели ты этого не знал?!
  Mar res tega nisi vedel?!
pozivno vzklična poved
- Пойдём на бассейн!
  Pojdimo na bazen!

Pripovedne povedi

Povedne povedi se delijo na trdilne in nikalne, odvisno od tega, ali izražamo trdilno ali nikalno misel.

Погода стояла тихая, тёплая, безветренная.
Vreme je bilo tiho, toplo, brez vetra. trdilna poved
Ничего не было слышно из-за громкой музыки.
Zaradi glasne glasbe nismo ničesar slišali. nikalna poved

V ruščini zanikanje izražamo s pomočjo nikalnice не (= ni) in besede нет (= ne) .

Če nikalnica не (= ni) stoji pred povedkom, zanika celotno misel stavka; če nikalnica нет (= ne) stoji pred katerim drugim stavčnim členom, zanika samo ta del stavka.

Я завтра не приду в университет.
Jutri ne pridem na fakulteto.
Нет, я не тебе меня судить.
Ne, ne moreš me soditi.

Vrste povedi glede na glavne člene

Glede na glavne stavčne člene lahko enostavčne povedi delimo na enodelne ali dvodelne.

Dvodelni stavek ima obe obvezni sestavini: osebek in povedek:

Они громко засмеялись.
Glasno so se zasmejali.
Он был очень умён.
Bil je zelo pameten.
Весело сияет месяц над селом.
Veselo sije mesec nad vasjo.

Enodelna poved je enostavna poved s samo enim glavnim stavčnim členom (uporabljen je z besedo ali brez). Lahko so neglagolske (imajo samo osebek) in glagolske (imajo samo povedek). Enodelne povedi so:

Nedoločno osebne; glavni člen je lahko izražen s sedanjiško obliko glagola v 3. osebi množine ali množinsko obliko glagola v pretekliku ali prihodnjiku. Nedoločno-osebne povedi uporabljamo takrat, ko vršilec dejanja ni znan:
- Меня вызвали к директору.
  Poklicali so me k direktorju.
- За рекой косили.
  Ob reki so kosili.
Splošno osebni; najpogosteje jih srečujemo v pregovorih in reklih, opisih. Glavni člen v takšnih stavkih je izražen z glagolsko obliko v 2. os. edn. in mn. sedanjika ter prihodnjika ali pa z glagolom v velelnem naklonu:
- Что посеешь, то и пожнёшь
  Kar boš sejal, to boš žel.
Brezosebne nimajo in ne morejo biti osebe. Povedek je izražen z brezosebnim glagolom:
- На улице стемнело.
  Zunaj se je stemnilo.
Določno osebne; glavni stavčni člen je lahko izražen s sedanjikom ali prihodnjikom v 1. ali 2. osebi edn. ali množine. Izražen je lahko tudi z velelnikom:
- Стою и смотрю. (= Stojim in gledam. )
Nedoločniške; glavni člen je izražen z infinitivom:
- Вам уже exать. (= Morate se že odpeljati. )
- Спать! (= Spat!)
Razdružene povedi; glavni člen ustreza osebku dvodelnega stavka in je izražen s samostalnikom v imenovalniku ednine. Ночь. (= Noč. ) , Улица. (= Ulica. ) , Фонарь. (= Ulična svetilka. ) , Аптека. (= Lekarna. )

Večstavčna poved

Večstavčna poved je sestavljena iz dveh ali več stavkov, ki povezani pomensko ali z veznikom. Delimo jih na:

Večstavčne povedi, v katerih so stavki med seboj pomensko enakovredni, povezani z vezalnoprirednimi vezniki in sestavljenimi vezniki ни... ни... (= ne ... ne ) , то... то... (= zdaj ..., zdaj) , то ли..., то ли... (= ali ... ali ) , не то..., не то... (= ne ... ne) ter drugimi:
- Дождь кончился, и взошло солнце.
  Dež je prenehal in vzšlo je sonce.
- То кто-то закричит, то кто-то запоёт.
  Zdaj nekdo zakriči, zdaj nekdo zapoje.
Podredno zložene povedi, v katerih je en stavek drugemu podrejen in z njim povezan s pomočjo podrednih vezniških besed: что (= da) , чтобы (= da bi) , где (= kje) , когда (= ko) , куда (= kam) , почему (= zakaj) , если (ежели) (= če) , как (= kot) , пока (= sedaj) , хотя (= čeprav) , поэтому (= zatorej) , какой (= kakšen) , который (= kateri) , чей (= čigav) itd., prav tako s pomočjo podrednih zvez: благодаря тому что (= ker) , ввиду того что (= glede na to, da ) , вследствие того что (= zaradi) , вместо того чтобы (= namesto da bi) , несмотря на то что (= ne glede na to, da ) , прежде чем (= predvsem) , с тех пор как (= od takrat ko) in drugih. Podredne vezniške besede in besedne zveze se vedno nahajajo v odvisnem stavku:
- Он знал, что до конце лекции осталось несколько минут.
  Vedel je, da je do konca pouka ostalo nekaj minut.
- Маша не хотела, чтобы её ждали.
  Maša ni hotela, da bi jo čakali.
- В окно я увидел, как маленькая синичка села на ветку.
  Skozi okno sem videl, kako je majhna sinička sedla na vejo.
Stavke, ki so med seboj povezani brez veznikov ali vezniških besed, imenujemo brezvezniški stavki. Enote med seboj povezuje vsebina in intonacija:
- Машина резко тронулась, мотор заворчал, все откинулись на сиденья.
  Avto je naglo speljal, motor zahrumel, vse je prilepilo na sedeže.

Priredne povedi

Večstavčne povedi, v katerih so stavki med seboj enakovredni po smislu in povezani z vezniki, imenujemo pripredno složene povedi.

V priredno složenih povedih so stavki med seboj povezani z naslednjimi vezniškimi besedami:

vezalnimi:: и (= in) , да (= и) (= da (= in)) , ни… ни… (= ne ... ne ...) , тоже (= tudi) , также (= prav tako) , не только… но и (= ne samo ... ampak tudi) , как… так и (= tako ... kot tudi)
ločnimi:: то… то (= ali ... ali ) , не то… не то… (= ali ... ali) , или (= ali) , или… или (= ali ... ali) , либо (= ali)
protivnimi:: а (= a) , но (= ampak) , да (= но) (= a) , однако (же) (= vendar (že)) , зато (= zato) , но зато (= a zato)

Podredne povedi

Večstavčne povedi, v katerih je en stavek pomensko podrejen drugemu in z njim povezan s pomočjo podrednega veznika ali vezniške besedne zveze, imenujemo podredno zložene povedi.

V podredno zloženih povedih je ena stavek glavni stavek, drugi pa je podredni stavek.

Podredni stavek je z glavnim stavkom povezan s pomočjo podrednih veznikov ali vezniških besed (gl. zgoraj).

Vezniške besede so oziralni zaimki (kateri, kaj, koga, s čim, s kom idr.) in prislovi (kje, kam, odkod idr.) v vlogi podrednih veznikov.

Vrste odvisnih stavkov

Podredno zložene povedi glede na pomen odvisnega stavka delimo na tri skupine: prilastkove, predmetne in prislovne.

Prilastkov odvisnik se nanaša na samostalnik v glavnem stavku in mu določa značilnost ali lastnost. Po prilastkovem odvisniku v stavku (samostalniku v glavnem stavku) se vprašamo какой? (= kakšen?)

Картина (какая), которую я увидел в дальней комнате, меня ошеломила своим великолепием.
Slika (kakšna), ki sem jo videl v sobi, me je osupnila s svojo lepoto.

Predmetni odvisnik se nanaša na tiste besede v glavnem stavku, ki natančneje opredeljujejo (dopolnjujejo, pojasnjujejo, razkrivajo) naravo govora (govorit, prositi, odgovarjati), misli (misliti, reševati, razmišljati) in čustev (čutiti, veseliti se, biti vesel, biti žal). Po predmetnem odvisniku se vprašamo z vprašalnicami odvisnih sklonov:

Он явился с известием (о чём?), что лошади готовы.
Obvestil nas je (o čem?), da so konji pripravljeni.

Prislovni odvisni se nanaša na glagole ali na besede, ki pojasnjujejo okoliščine dejanja, in sicer njegov kraj, čas, vzrok, namen itd.

Krajevni odvisnik označuje kraj dogajanja v glavnem stavku in odgovarja na vprašanja где? (= kje?) , куда? (= kam?) , откуда? (= odkod?)

Деревья кругом (где?), куда ни глянешь, были все золотые и красные.
Drevesa naokrog, (kje?) do koder si videl, so bila zlata in rdeča.

Časovni odvisnik dodatno pojasnjuje čas dejanja v glavnem stavku in odgovarja na vprašanja когда? (= kdaj?) , с какого времени? (= od kdaj?) , до какого времени? (= do kdaj?)

Когда уже все расселись, в огромном театре потухли сразу все лампочки. (когда потухли?)
Ko so se že vsi posedli, so v velikem gledališču takoj ugasnili vse lučke. (kdaj so jih ugasnili?)

Pogojni odvisnik dodatno pojasnjuje pod katerim pogojem se dogaja, ali se lahko dogaja, dejanje v glavnem stavku in odgovarja na vprašanje при каком условии? (= pod katerimi pogoji?)

Хорошо (при каком условии?), когда за окнами шумят деревья.
Dobro je (pod katerim pogojem), če šumijo drevesa.

Vzročni odvisnik natančneje opredeljujo vzrok dejanja v glavnem stavku in odgovarjajo na vprašanje:

Они вернулись (по какой причине?), потому что забыли дома ключ.
Vrnili so se (zakaj?), ker so pozabili ključ.

Namerni odvisniki natančneje pojasnjujejo namen dejanja, o katerem teče beseda v glavnem stavku, in odgovarjajo na vprašanje с какой целью? (= s kakšnim namenom?) , для чего? (= Za kaj?)

Она вернулась (с какой целью? для чего?), чтобы взять зонт.
Vrnila se je (s kakšnim namenom? zaradi česa?), da bi vzela dežnik.

Posledični odvisnik pojasnjuje posledice dejanja, o katerem teče beseda v glavnem stavku, in odgovarja na vprašanje что из этого следует? (= kaj iz tega sledi?)

Я вернулся в родной город (что из этого следует?), поэтому скоро снова смогу увидеть дорогие мне с детства лица.
Vrnil sem se v rojstno mesto (kaj iz tega sledi?), zato bom kmalu zopet lahko videl iz otroštva drage mi obraze.

Načinovni odvisnik natančneje opredeljuje način, kako se je dejanje v glavnem stavku zgodilo, in odgovarja na vprašanja как? (= kako?) , каким образом? (= na kakšen način?)

Человек этот вёл себя так (как?), как будто никого рядом не было.
Ta človek se je vedel tako (kako?), kot da ni nikogar poleg.

Odvisnik mere in stopnje pojasnjuje stopnjo in mero dejanja, o katerem teče beseda v glavnem stavku, in odgovarja na vprašanja в какой мере? (= v kakšni meri?) , в какой степени? (= na kateri stopnji?) , до какой степени? (= do katere stopnje?) , сколько? (= koliko?) , насколько? (= kolikor)

Она знала жизнь настолько плохо (насколько?), насколько это возможно в 20 лет.
Življenje je poznala tako slabo (kako?), kolikor je to mogoče v 20. letih

Primerjalni odvisnik dodatno pojasnjuje dejanje tako, da ga primerja s podobnim predmetom ali pojavom in odgovarja na vprašanja как что? (= kot kaj?) , как кто? (= kot kdo?) , чем что? (= kot kaj?) , чем кто? (= kot kdo?) , подобно чему? (= podobno čemu?) , подобно кому? (= podobno komu?)

С острыми звуками (подобными чему?), будто кто-то бьёт мелкой дробью в барабан, дожди стучит по подоконнику.
Z ostrimi zvoki (podobnimi čemu?), kot da nekdo rahlo udarja po bobnu, dež trka po okenski polici.

Dopustni odvisnik kažejo na dejanje, ki nasprotje dejanju v glavnem stavku, in odgovarja na vprašanje несмотря на что? (= ne glede na kaj?)

Было уже достаточно тепло (несмотря на что?), несмотря на то, что кругом лежал рыхлый, тяжёлый снег.
Bilo je že dovolj toplo (ne glede na kaj?), ne glede na to, da je povsod ležal siv, težek sneg.

Vrstni red v besednih zvezah

V nezaznamovanem vrstnem redu v besednih zvezah:

pridevnik pred samostalnikom ( интересная выставка (= zanimiva razstava) );
glavni besedi ( в центре города (= v mestnem središču) , читает газету (= brati časopis) ) sledi odvisna beseda;
prislovi na -о, -е, stojijo pred glagolom ( хорошо танцует (= dobro pleše) ), prislovi s predpono по- in pripono -ски pa stojijo za glagolom ( пишет по-русски (= piše rusko) );
osebek stoji pred povedkom ( Брат читает. (= Brat bere.) );
določilo časa ali kraja je lahko na začetku stavka, sledijo mu povedki in nato osebki ( В городе есть театр. (= V mestu je gledališče.) );
odvisna glagolska oblika stoji za glagolom ( пришёл в класс (= prišel je v razred) ).

Besedni vrstni red v stavku

Pri nezaznamovanem besednem vrstnem redu v stavku:

prvo mesto je namenjeno osebku, drugo mesto povedku
- Сестра пишет. (= Sestra piše.)
- Брат читает. (= Brat bere.)
Determinanta na začetku stavka (predpostava povedkove skupine in postpostava predmeta)
- Зимой начались каникулы.
  Pozimi so se začele počitnice.
- Весной распускаются деревья.
  Jeseni se olistajo drevesa.
Odvisnost stavčnega besednega reda glede na aktualnost:
- Игорь вернулся поздно вечером. (Когда вернулся Игорь?)
  Igor se je vrnil pozno zvečer. (Kdaj se je vrnil Igor?)
- Поздно вечером вернулся Игорь. (Кто вернулся поздно вечером?)
  Pozno zvečer se je vrnil Igor. (Kdo se je vrnil pozno zvečer?)

Premi govor

Premi govor je dobesedno naveden tuji govor, ki nam ga posreduje tisti, ki ga je izrekel, pomislil, napisal:

Таня помолчали и опять спросила: «Так куда же мы сегодня пойдём?»
Tanja je obmolknila in ponovno vprašala: "Tako, kam že gremo danes?"

Premi govor je sestavljeni iz dveh delov: spremni stavek in dobesedni navedek. Za povezovanje delov med seboj ne uprabljamo veznikov, povežemo ju pomensko in z intonacijo.

Avtorjeve besede poudarjajo:

komu pripada premi govor:
- «Ты что тут делаешь?» – спросил другой детский голос.
  "Kaj ti delaš tukaj?" je vprašal drugi otroški glas.
kdaj je bil govor izveden in v kakšnih okoliščinah:
- «Смотри, плачет!» – раздалось за кустами.
  "Poglej, joka!" se je zaslišalo izza grma
na kakšen način je oseba to povedala:
- «Ему же вредно волноваться!» – скороговоркой сказала сестра.
  "Škodi mu, če se razburja," je zamomljala sestra

Avtorjeve besede lahko stojijo

Pred dobesednim navedkom:
- Я наклонился к нему и тихо спросил: «А ты знаешь, кто я?»
  Sklonil sem se k njemu in tiho vprašal: "A veš, kdo sem?"
za njim:
- «Здравствуй!» – я пожал протянутую мне руку.
  "Pozdravljen," sem stisnil ponujeno roko.
na sredini:
- «Какой разговор!» – отвечаю ему. – Я должен это сделать!»
  "Kakšen pogovor," sem odgovoril, "to moram narediti!"

Odvisni govor

Tuji govor lahko posredujemo tudi z odvisnim govorom, pri čemer samo povzamemo vsebino povedanega. Povzetek tujega govora posredujemo s pomočjo veznikov in vezniških besed ( что (= da) , где (= kje) , когда (= kdaj) , сколько (= koliko) , почему (= zakaj) itd.):

Врач посмотрел на Андрея и спросил, как он себя чувствует.
Zdravnik je pogledal Andreja in vprašal, kako se počuti.
Я сказал, что Петя сейчас на работе.
Rekel sem, da je Petja sedaj v službi.
Витя объяснил, почему он не пришёл на репетицию.
Vitja je pojasnil, zakaj ni prišel na nastop.